Gremo mi po svoje

Ko je brexit uspel, so vsi rekli: konec je evropskega povojnega konsenza! Nehajte: brexit ni klofuta evropskemu povojnemu konsenzu, temveč neoliberalnemu konsenzu in političnim elitam, bruseljskim in nacionalnim, ki so povojni konsenz zamešale z neoliberalnim konsenzom. Evropskega povojnega konsenza je bilo konec, ko so evropske elite sprejele neoliberalni konsenz, ki je dobesedno odpihnil evropski povojni konsenz.

Je pa brexit postavil nekaj kubističnih vprašanj: ali bodo Britanci zdaj jedli travo, ali bo angleščina še uradni jezik Evropske unije, ali »manj Evrope« pomeni »več Evrope«, ali lahko Škotska (p)ostane del Evropske unije (namesto razpada Evropske unije nas očitno čaka razpad Velike Britanije), ali se je Evropska unija s tem končno znebila svoje največje davčne oaze, londonskega Cityja (s kanalskimi »otoki zakladov« vred), ali lahko Evropska unija zdaj ukine tudi vse druge evropske davčne oaze (prej so to blokirali prav Britanci), kaj bo Evropska unija počela z britanskimi begunci, kje bo postavila zbirne centre in koliko jih bo sprejela Slovenija (že nekaj milijonov Britancev – potencialnih beguncev – je podpisalo peticijo za ponovni referendum), ali lahko upokojenci, ki so menda večinsko izglasovali brexit, odločajo o usodi neke države, če recimo številni izmed njih čez sedem let, ko naj bi se Britanija dokončno odcepila od Evropske unije, sploh ne bodo več med živimi (tisti, ki bodo v Britaniji živeli najdlje, so glasovali proti brexitu), ali bi bilo treba izvesti urbanizacijo podeželja (brexit so izglasovale rovte), zakaj kmetje mislijo, da jim rasizem koristi, kdaj se referendumska demokracija poravna s kolektivno norostjo in nepismenostjo, kaj je narobe z demokracijo, da ljudi tako poneumlja, dezinformira in infantilizira, ali bi moral Bruselj odstopiti (neoliberalizem Evropo spreminja v diabolični sovražni govor in žarišče ekonomske tesnobe), zakaj so ljudje pripravljeni v imenu nacionalne čistosti žrtvovati blaginjo, ali je Nemčija s tem – z odhodom Velike Britanije – po mirni poti prišla do tega, do česar je skušal Hitler priti po drugi poti (hej, če bo Nemčija še kdaj čutila potrebo po Britaniji, jo bo preprosto okupirala, ker je to enostavnejše od »zapiranja poglavij«), ali je Britanija s tem izgubila vlogo posrednika med Ameriko in Evropsko unijo in ali se je s tem priključila Ameriki?

In seveda: ali brexit pomeni avtomatično izvolitev Donalda Trumpa? Mnogi so kakopak prikimali. Trump, ki si zunanjo politiko itak predstavlja kot prekupčevanje z nepremičninami, tudi. Le zakaj ne – predsedniško kampanjo gradi na ksenofobiji, šovinizmu, rasizmu in nacionalizmu, na podžiganju sovraštva in strahu, na protibegunski, protiimigrantski, protimuslimanski retoriki. Natanko to so počeli tudi navijači brexita: priseljenci prinašajo kriminal, bolezni in brezposelnost, je po trumpovsko vreščal Nigel Farage, vodja stranke Ukip. Celo Trumpov predvolilni slogan »Naredimo Ameriko spet veliko« so posvojili, »Naredimo Britanijo spet veliko«. Če je trumpizem uspel v Britaniji, potem bo tudi v Ameriki.

Trump, sicer poročen s priseljenko, deluje tako iracionalno, srhljivo, destruktivno in pogubno, da ga skušajo ustaviti celo sami republikanci, saj Američane pozivajo, naj novembra, na predsedniških volitvah, volijo Hillary Clinton. Iščejo celo alternativnega kandidata, »tretjega« kandidata (Mitt Romney? Condoleezza Rice? John Kasich?), ki bi na novembrskih volitvah pobral toliko glasov, da elektorske – zmagovite – večine ne bi dobil ne Trump ne Hillary, tako da bi potem novega ameriškega predsednika izvolil kongres (predstavniški dom), obenem pa lobirajo, da bi na republikanski predvolilni konvenciji v Clevelandu pravila spremenili, tako da delegatom v prvem krogu sploh ne bi bilo treba glasovati za Trumpa.

Nekaj takega se zdaj dogaja v Britaniji: konservativci delajo vse, da za novega premiera ne bi izvolili Borisa Johnsona, nekdanjega londonskega župana, histeričnega navijača brexita, ki mu očitajo to, kar v Ameriki očitajo Trumpu – da je le populist in demagog, da nagovarja nativistično, ksenofobično, rasistično, konspirološko politično divjino (ki verjame, da je Britanija žrtev »globalne vlade«), da podžiga jezo in sovraštvo ljudi, da misli le na svojo kariero, da ni primeren za voditelja. In ne spreglejte njegove trumpovske pričeske. Ni čudno, da protikandidaturo napoveduje kar šest ministrov Cameronove vlade.

Teologija odrešitve

Ko je brexit uspel, je Trump dahnil: kaj sem vam rekel – napovedal sem ga! In ko se je zgodil tisti pokol v floridskem gejevskem klubu, je dahnil: kaj sem vam rekel – napovedal sem ga! Trump se dela, da je prerok, toda niti zdaleč ne spominja na Jezusa Kristusa. Ravno nasprotno. Od tod vprašanje: zakaj potem tako zelo privlači kristjane, še posebej kakopak evangeličane? Zakaj se mu ne morejo upreti?

Iz preprostega razloga, pravi psihologinja Valerie Tarico, nekdanja evangeličanka, ki v knjigi Zaupanje v dvom na stara verska prepričanja pogleda v novi luči: ker jih Trump spominja na Boga Stare zaveze! Ne brez razloga: tudi Bog Stare zaveze je bil seksist, rasist, egomanijak, megaloman, narcis in vojni hujskač, bil je zloben, malenkosten, krut, ljubosumen, žaljiv in maščevalen, nenehno je grozil in diskriminiral, nekatera ljudstva so se mu gabila, nenasitno je pritegoval pozornost, stalno je ponavljal »Jaz«, »Jaz«, »Jaz«, delal se je vsemogočnega, samega sebe je razglašal za Edinega, za najpomembnejše in največje bitje na svetu, na človeštvo je gledal zviška, celo s prezirom (zlasti na »nečiste« ljudi), ljubil je vonj po krvi in sežganem mesu, spiski njegovih sovražnikov so bili brezmejni, od vseh je terjal občudovanje, laskanje, slavljenje, klanjanje in malikovanje, drugih bogov ni trpel, nikomur ni pustil, da bi segel višje kot on (smrt Babilonskemu stolpu!), za dejstva se ni menil (štirinožne žuželke?), njegove izjave so bile protislovne (kako je dan in noč ustvaril, preden je ustvaril sonce?), stalno je spreminjal mnenje (enkrat je človeka ustvaril pred živaljo, drugič pa žival pred človekom). Bil je tudi obsceno bogat. Kot Trump, ki pravi, da tehta 10 milijard dolarjev.

In ja, tudi Bog je svojim vernikom – okej, volivcem – obljubljal nebesa. »Z mano boste dobili toliko, da vam bo dolgčas,« pravi Trump. Ja, tudi Boga je motila menstruacija. Trump je novinarki, ki mu je postavila »zoprno« vprašanje, rekel, da ji »očitno od nekod teče kri«. In oh – tudi Bog je tiste, s katerimi se je razšel, obsojal na večni pekel. Ko je Trump nedavno odpustil Coreyja Lewandowskega, menedžerja svoje predvolilne kampanje, je obenem siknil: »Tako zlahka bi uničil tega človeka, njegovo življenje in njegovo družino.«

Pred časom je rekel, da bi lahko na Peti aveniji ustrelil človeka, pa ne bi izgubil niti enega volilnega glasu, svojim vernikom v Arizoni pa je oznanil: »Počutim se kot supermaneken, le da krat 10!« Niti Bog ne bi znal tega povedati tako dobro. Kot supermaneken-krat-10 se je počutil še pred brexitom. Zdaj, po brexitu, se verjetno počuti kot supermaneken-krat-100.

Privatizacija demokracije

Problem je le v tem, da to ne pomeni, da bo izvoljen. Pomagali mu ne bodo niti božji atributi niti »prerokbe«. Za začetek, vodstvu republikanske stranke se je nedavno zameglilo, ko so sondaže pokazale, da ima do Trumpa averzijo kar 70 odstotkov verjetnih volivcev, kar pomeni, da je praktično neizvoljiv. Toda na psu ni le njegov politični kapital, temveč tudi oni drugi, povsem navadni, finančni kapital, s katerim se tako važi. Maja so v obliki donacij na račun njegove predvolilne kampanje pritekli le trije milijoni dolarjev, kar je zelo malo – Hillary je toliko pobrala v enem večeru. Na Kickstarterju so toliko denarja v enem mesecu zbrali za film Veronica Mars, poroča Benjamin Freed (Washingtonian). Trump ima na operativnem računu kampanje le dober milijon – Hillary jih ima 42. Kar pomeni dvoje: prvič, da ni donacij, da se torej volivcem ne zdi več vredno vlagati vanj, in drugič, da njegova kampanja visi v zraku in da bo finančno težko vzdržal do konca (če niti ne omenjam, da ima infrastrukture, logistike in kadra manj kot kongresniki, ki kandidirajo v okrožjih, v katerih vedno zmagajo). Trump sicer pravi, da bo v kampanjo vložil svoj denar, toda številni dvomijo, da sploh ima toliko denarja, kot pravi, da ga ima – davčnih izpisov itak noče razkriti. Prvi predsedniški nominiranec v zadnjih 40 letih, ki tega noče storiti! Trump tudi pravi, da bo prodal kakšno svojo nepremičnino, če seveda verjamete, da lahko denar, ki ga ima »vezanega« v nepremičninah, kar tako dvigne, ali da bo najel bančni kredit, kar pa je malo verjetno – zakaj bi banke financirale zavožen projekt, v katerega itak nihče več ne verjame? Še toliko bolj, ker bi potreboval zajeten kredit – Barack Obama je leta 2012 od junija do novembra potrošil 600 milijonov, da je porazil Mitta Romneyja, nefavoriziranega protikandidata. Trump mora poraziti favorizirano Hillary.

V resnici je vse skupaj še bolj perverzno. Kot piše Huffington Post, Trump sam finančno izčrpava svojo kampanjo, ali bolje rečeno – denar iz kampanje preliva v svoja podjetja. Delo in storitve za Trumpovo kampanjo opravljajo Trumpova podjetja – ekipe Trumpove kampanje spijo v Trumpovih hotelih, delovne prostore najemajo v Trumpovih stavbah, jedo v Trumpovih restavracijah, potujejo v avtomobilih in letalih, ki jih rentajo Trumpova podjetja, pijejo vodo in vino, ki ju polnijo Trumpova podjetja, fenom delijo – in prodajajo – kape, ki jih kupujejo pri Trumpovem podjetju. Trump naj bi bil doslej na tak način v svoja podjetja prelil 20 odstotkov denarja, ki je v obliki donacij prišel na račun njegove kampanje. Samo maja šest milijonov! Ergo: Trump kampanje ne financira s svojim denarjem, kot zatrjuje, ampak ravno nasprotno – svoja podjetja financira z denarjem za kampanjo!

S kampanjo hoče torej zaslužiti, profitirati. Politiko razume le kot sredstvo osebnega bogatenja. Predvolilno kampanjo je prelevil v biznis, demokracijo v korupcijo, donacije v dobiček. Celo volitve je spremenil v stroj za prelivanje denarja navzgor, k elitam.

Ironično: Trump, ki nastopa proti elitam (in ki hlini outsiderja, antipolitika, malega človeka), le potrjuje, da si elite lahko dovolijo vse.

Seks, laži & tviti

To mu pri ljudstvu ne bo pomagalo, še najmanj pri Afroameričanih, Latinskih Američanih in ženskah. Kupili ga bodo morda le belski nativisti, ki ljubijo »trdo roko«, in hardcore kristjani, evangeličani z brezmejno in neomajno vero v vsakogar, ki jih spominja na Boga Stare zaveze. Takih ne moti, da Trump njihove donacije speljuje na svoj konto. Takih ne moti, da Trump stalno in tako rekoč patološko laže (kar 60 odstotkov njegovih izjav je lažnivih ali faktično napačnih, poroča spletna stran Politifact). Takih ne moti, da Trump ženskam, ki bi splavile, grozi s kaznijo. Takih ne moti, da Trump, ki se s politiko osebno okorišča in masti, očita Hillary Clinton, da se je s politiko osebno okoristila. Takih ne moti, da Trump stalno pogreva in slavi konspirološke teorije (da v Kaliforniji ni suše in da je umetno povzročena, da avtizem povzročajo tablete, da so ustavnega sodnika Scalio umorili ipd.). Takih ne moti, da Trump ponavlja, da je Amerika »najbolj obdavčena dežela na svetu« (daleč od tega). Takih ne moti, da Trump zveznih davkov menda sploh ne plačuje (nula!). Takih ne moti, da ima Trump za sabo že štiri bankrote. Takih ne moti, da je Trump rekel, da v sodnem procesu, ki poteka proti njemu (toži ga množica opeharjenih študentov njegove propadle univerze, alias Trump University, še ene trumpovske finančne mahinacije), ne more razsojati sodnik Gonzalo Curiel, ki je mehiškega rodu. In takih ne moti, da bi Trump v Ameriko spustil le tiste ljudi, »ki imajo naše vrednote«. Niso prebrali ustave. A le zakaj bi jo, če pa je irelevantna – za krščanske fundamentaliste je ustava Stara zaveza. Trump v njihovih očeh ne izgleda kot politični odgovor na verska vprašanja, temveč kot verski odgovor na politična vprašanja.

Druge vse to zelo moti. Ko govorijo o Trumpu, ne vedo, s katero njegovo motnjo bi začeli – toliko jih je. Le koga bi po vsem tem še presenetilo, da je lagal celo o svoji filantropiji? Na veliko je oznanjal, da je vojnim veteranom podaril milijon, a se je izkazalo, da to ni res. Na veliko je oznanjal, da je raznoraznim filantropskim organizacijam razdelil milijone in milijone, toda David Fahrenthold, reporter Washington Posta, ni mogel najti niti ene same filantropske organizacije, ki bi ji Trump kaj daroval. Pa jih je poklical 128! Okej, le ena je sporočila, da ji je Trump nekoč nakazal 5000 dolarjev, a se je izkazalo, da gre verjetno le za računovodsko napako. Da bi popravil vtis, je rekel, da bo ves dobiček od ene izmed svojih blagovnih znamk (Trump Vodka) podaril Združenju Walterja Reeda, to pa je potem sporočilo, da je Trump podaril »le nekaj sto dolarjev«. Fahrenthold se je na filantropske organizacije obrnil s tvitom: »Če ste kdaj od Donalda Trumpa prejeli osebno donacijo ali če poznate koga, ki jo je prejel, mi sporočite.« Nihče se ni oglasil.

Ali brexit pomeni avtomatično izvolitev Donalda Trumpa? Mnogi so kakopak prikimali. 

Trump je popolni vihar hudih osebnostnih motenj. Toda te, na katere naletimo v njegovih nastopih, izjavah in tvitih, niso bile še nič. Nedavno je neka ženska proti njemu vložila tožbo, ker naj bi jo bil pred dobrimi 20 leti večkrat posilil – tedaj je štela šele 13 let. To naj bi se bilo dogajalo na zabavah magnatskega Jeffreyja Epsteina, sicer obsojenega pedofila. Epstein je punce, ki jim je obljubljal denar in manekensko kariero, zmamil na zabave v svojo palačo, tam pa naj bi se bil potem Trump izživljal nad 13-letnico – tudi privezal naj bi jo bil in pretepel. Trump ni nikoli skrival, da pozna Epsteina: »Fejst fant!« Vsekakor.

Da Trump ženske vidi po svoje, izrazito seksistično in izrojeno, ni skrivnost. Jill Harth, nekdanja organizatorka lepotnih tekmovanj, je, kot poroča New York Times, proti njemu že pred leti vložila masivno tožbo, ker naj bi jo bil skušal posiliti – in to kar v sobi svoje hčerke Ivanke. To, da se je tožba končala z zunajsodno poravnavo, pove vse. Jill Harth je imela tedaj fanta, ki ga je Trump vprašal, ali hodita. Ja, je odvrnil njen fant. Sta monogamna? Ja. »No, vedno je kaj prvič,« je dahnil Trump. »Naskočil jo bom.« Fant se je le nasmehnil. »Resno mislim,« je pribil Trump, prepričan, da je vse njegovo, da je do vsega upravičen in da mu nihče nič ne more. A po drugi strani – posilstva ga je pred leti, kot smo brali v Izgubljenem tajkunu, Trumpovi biografiji, ki jo je objavil Harry Hurt, obtožila tudi njegova »lastna« žena, Ivana Trump. Skrivnost bogastva Trump je lastnik, gospodar. Do žensk ima tak odnos, kakršnega so imeli nekoč belci do črncev in južnjaški gospodarji do sužnjev. A tak odnos ima tudi do svojih podizvajalcev – do tistih, ki delajo zanj. Časopis USA Today je nedavno razkril, da je proti Trumpu zaradi neplačevanja vloženih na stotine tožb (v zadnjih 30 letih je bilo takih tožb na tisoče). Trump svojih podizvajalcev – od nepremičninskih agencij in vodovodarjev do steklarjev in pleskarjev – preprosto ne plačuje. In svojih zaposlenih – od kuharjev in natakarjev do barmanov in pomivalcev posode – tudi ne. Še huje: še celo odvetniških pisarn, ki ga zastopajo v teh tožbah, ne plačuje.

Vodstvu republikanske stranke se je nedavno zameglilo, ko so sondaže pokazale, da ima do Trumpa averzijo kar 70 odstotkov verjetnih volivcev. 

Nekaterim dolguje 75 tisoč dolarjev, drugim milijon, plačevanju pa se izogiba z različnimi taktikami: včasih reče, da delo ni bilo dobro opravljeno, včasih izplačilo vleče v nedogled, tako da podizvajalci nazadnje sprejmejo drobiž, včasih se z njimi v nedogled pogaja, tako da denarja ni in ni, včasih jih paralizira s sodnimi procesi, tako da jih finančno izčrpa, včasih jih izsiljuje, včasih jim grozi, včasih počaka, da bankrotirajo. Noče plačati, ker misli, da mu ni treba. Bogati na račun tistih, ki delajo zanj. Ali natančneje: bogati tako, da svojih dolgov ne plačuje. Bogati tako, da druge dela revne – in da uničuje življenja. Ni čudno, da so na Trumpovi univerzi »predavali« tudi obsojeni kriminalci, »eksperti« za finančne malverzacije, ki so študente zvlekli v Ponzijeve sheme in podobne »piramidne« igre, v katerih so izgubili vse prihranke.

Pot v fašizem

Bodo Američani volili Trumpa, mutanta resničnostne Amerike? Jasno, da ne. Vprašanje pa je: kako to, da ga je do zdaj sploh volilo toliko ljudi in da ga bo očitno tudi novembra volilo toliko in toliko ljudi? Ko je brexit uspel, je Trump izjavil: »Ljudje hočejo videti meje.« Videti hočejo državne meje. Zato bo na ameriško-mehiški meji zgradil »kitajski zid«. Logično, zgradili naj bi ga kar sami Mehičani – brezplačno. Toda ne gre le za zunanje meje, temveč tudi za notranje: ljudje hočejo videti meje med »nami« in »njimi«. Med belci in črnci, med belci in priseljenci, med belci in begunci, med belci in muslimani, med belci in Latinskimi Američani. Pa tudi med moškimi in ženskami. Te meje so izginile ali pa so se zabrisale, kar se zdi Trumpu in belskim nativistom nesprejemljivo. Amerika ni več dovolj bela. Točno: »Naredimo Ameriko spet veliko!« Če bodo Ameriko naredili spet veliko, bodo ljudje spet videli meje. Tako kot nekoč – ko so imeli belci pravico do rasne vzvišenosti, ko so torej črnci, Mehičani, priseljenci, muslimani in ženske vedeli, kam sodijo, kdo je njihov gospodar in kdo je lastnik Amerike.

In belski, evangeličanski volivci, ki navijajo zanj (in ki v anketah pravijo, da so njihove vrednote ogrožene), hočejo natanko to: rasista, ki bo potegnil meje. Trump je njihov rasist. Zato tudi tako čudovito sprejemajo njegovo »politično nekorektnost«, njegovo avtokratsko retoriko, njegov kult osebnosti in njegovo kršenje vseh pravil: le človek, ki je nad politiko in ki krši vsa pravila, lahko naredi red in potegne meje. Demokracija, kongres, ustava in pravna država bi ga le ovirali. Če hoče narediti red, potegniti meje in rešiti »problem«, potem mora ignorirati demokracijo in pravno državo, kongres in ustavo. V nekompleksnih očeh belsko-evangeličanskih volivcev, ki komaj čakajo, da glasujejo proti svojim ekonomskim in socialnim interesom, ni nič bolj izprijenega od demokracije, kongresa, ustave in pravne države. V primerjavi z demokracijo, kongresom, ustavo in pravno državo izgleda Trump kot njihov najboljši prijatelj.

To, da o politiki nima pojma, jih ne moti – v tem vidijo ultimativni dokaz, da ni politik, da torej ni del establišmenta. Pri tem pa spregledajo, da je Trumpu in finančnim elitam »brexit« že davno uspel – živijo v svojem, ograjenem, privilegiranem svetu, naš svet pa je le njihova kolonija.

Ob tem se lahko vprašamo: kaj bi se zgodilo, če bi bili v vlogi Britancev mi? Kot smo slišali, obstajata dve Britaniji. Tudi dve Sloveniji obstajata. Tako kot obstajata dve Ameriki. Zato ne podcenjujte jeznih, maščevalnih, patetičnih, dezinformiranih volivcev. Ne podcenjujte demokracije, ki se je skrčila na karnevalsko dezinformiranost. Ne podcenjujte eksplozivne kombinacije bankrotirane politike, neoliberalne arogance, ekonomske neenakosti, nativistične nostalgije, rasizma in apokaliptike, ki se spodvijajo v popolni vihar. In ne podcenjujte ljudi, ki »hočejo nazaj svojo deželo« (poglejte le, kako zdaj v Britaniji bombardirajo tujce, priseljence, Poljake, muslimane ipd.) in ki komaj čakajo, da glasujejo proti svojim ekonomskim in socialnim interesom.

Ne, Trump ne bo zmagal, toda na naslednjih volitvah bo morda zmagal pravi fašist.